Kalcij je eden izmed najbolj zastopanih in ključnih mineralov v človeškem telesu, saj predstavlja temelj za močne kosti in zdrave zobe, hkrati pa igra neprecenljivo vlogo pri delovanju živčnega sistema, krčenju mišic in strjevanju krvi. V sodobnem tempu življenja, ko nam pogosto zmanjkuje časa za pripravo uravnoteženih obrokov, se mnogi zatečejo k hitrim rešitvam v obliki prehranskih dopolnil. Kljub agresivnemu trženju raznih tablet, kapsul in praškov pa strokovnjaki s področja nutricionistike in medicine vse glasneje opozarjajo, da je pot do optimalnega zdravja nekoliko drugačna. Znanstvene raziskave neizpodbitno kažejo, da človeško telo določena makro in mikro hranila, vključno s tem ključnim mineralom, neprimerno bolje prepozna, absorbira in dejansko uporabi, če jih pridobi neposredno iz polnovrednih živil. Prehranska dopolnila bi morala služiti zgolj in samo kot izhod v sili ob klinično diagnosticiranem pomanjkanju ter po posvetu z zdravnikom, nikakor pa ne kot univerzalen vsakodnevni nadomestek raznolike in kakovostne prehrane.
Zakaj telo lažje in učinkoviteje izkoristi naravne vire
Glavni razlog, zakaj strokovnjaki in raziskovalci dajejo absolutno prednost naravni hrani, se skriva v znanstvenem konceptu, ki ga imenujemo prehranska matrika. Ko zaužijemo določeno naravno živilo, v telo namreč ne vnesemo zgolj ene same, umetno izolirane snovi, temveč celoten biološki kompleks vitaminov, mineralov, prehranskih vlaknin in naravnih encimov, ki med seboj delujejo izrazito sinergijsko. V mleku, poltrdem siru, ohrovtu ali brokoliju se iskani element nahaja v naravni družbi številnih drugih ključnih elementov, kot so magnezij, fosfor ter predvsem vitamina D in K2. Ta edinstvena, v laboratoriju težko ponovljiva kombinacija omogoča, da se mineral povsem varno in naravno prenese iz prebavnega trakta v krvni obtok in se nato zares vgradi v kostno tkivo, namesto da bi povzročal presnovne težave.
Poleg popolne prehranske matrike pa naravna prehrana omogoča tudi varno, počasno in postopno sproščanje ter absorpcijo v našem prebavnem sistemu. Ko zjutraj na tešče ali med obrokom vzamemo visoko koncentrirano šumečo tableto ali kapsulo, v našem telesu hitro pride do nenadnega in povsem nenaravnega porasta ravni tega minerala v krvi. Ta biološki pojav, ki je v medicini znan kot kalciemijska konica, telo spravi v stanje nepričakovanega stresa. Ker naš organizem skozi evolucijo ni razvil varnostnih mehanizmov za tako hitro obdelavo ogromnih količin kemično izoliranega minerala, se tveganje za njegovo napačno odlaganje in izločanje znatno poveča. Naravna živila se nasprotno prebavljajo veliko počasneje, ob prisotnosti vlaknin in maščob, kar telesu omogoča, da mineral iz prebavil prevzema postopoma, premišljeno in točno v takšnih miligramskih količinah, kot jih tisti biološki trenutek krvavo potrebuje za vzdrževanje svoje homeostaze.
Skrita tveganja prekomernega uživanja prehranskih dopolnil
Čeprav so prehranska dopolnila in farmacevtski dodatki v nekaterih specifičnih življenjskih obdobjih ali ob bolezenskih stanjih nujna terapevtska rešitev, njihova dolgotrajna in nenadzorovana uporaba s seboj prinaša zelo resna in prepogosto zamolčana zdravstvena tveganja. Številne obsežne epidemiološke in opazovalne študije so v zadnjem desetletju pokazale zelo zaskrbljujočo statistično povezavo med dolgotrajnim in rutinskim jemanjem visokih odmerkov umetnih dodatkov ter opazno povečanim tveganjem za resne bolezni srca in ožilja. Kadar je v krvnem obtoku nenadoma preveč tega anorganskega minerala in sočasno v telesu primanjkuje ključnih kofaktorjev, kot je denimo vitamin K2, ki usmerja gradnike naravnost v kosti in zobe, se začne odvečni material nevarno nalagati v mehkih tkivih in neposredno na notranjih stenah vitalnih arterij. Ta tihi patološki proces, ki ga kardiologi imenujejo kalcifikacija ožilja, dolgoročno vodi v nevarno otrdelost žil, zmanjšanje njihove prožnosti in posledično močno poveča nevarnost za usoden srčni infarkt ali možgansko kap.
Drugo izjemno pogosto in boleče tveganje, ki je neposredno povezano z vsakodnevnim uživanjem umetnih in visoko odmerjenih virov, je pospešen nastanek ledvičnih kamnov. Presežek minerala, ki se naenkrat znajde v krvi in ga telo zaradi zasičenosti preprosto ne more takoj in učinkovito uporabiti za obnovo kosti, se mora nekam izločiti, največkrat prek ledvic z urinom. Pri ljudeh, ki preventivno in rutinsko uživajo zelo visoke doze dodatkov (nad 1000 miligramov v enkratnem odmerku), se znatno poveča verjetnost, da se bodo v njihovih ledvicah ali sečilih začeli pospešeno tvoriti ostri kristali in kasneje veliki, izjemno boleči kamni. Še bolj zanimivo in paradoksalno pa je dejstvo, ki ga potrjuje sodobna medicina: isti mineral, ki je zaužit na popolnoma naraven način z normalno hrano, deluje v našem telesu popolnoma diametralno nasprotno. V našem črevesju se namreč med prebavo fizikalno veže na prisotne oksalate iz druge hrane ter s tem mehansko preprečuje njihovo škodljivo absorpcijo v krvni obtok, s čimer dolgoročno dejansko uspešno zmanjšuje tveganje za nastanek tovrstnih ledvičnih kamnov.
Kje v vsakodnevni prehrani najdemo največje količine
Da bi kot posamezniki uspešno zadostili priporočenim dnevnim potrebam, ki za povprečno zdravega odraslega človeka znašajo okoli 1000 miligramov, ni prav nobene potrebe, da redno posegamo po sintetičnih tabletah. Narava nam sama v vseh letnih časih ponuja izjemno širok, pester in okusen spekter različnih živil, ki so naravno obogatena s tem nepogrešljivim hranilom in so prilagodljiva prav vsem vrstam diet – pa naj bo to klasična, vsejeda prehrana, vegetarijanstvo, stroga veganska dieta ali prehranjevanje, prilagojeno alergijam in intolerancam na laktozo.
Tradicionalni mlečni izdelki in njihove alternative
Mleko, siri in drugi fermentirani mlečni izdelki tako v naši tradiciji kot v splošni nutricionistiki že zelo dolgo in povsem upravičeno veljajo za zlati standard, ko debatiramo o najlažjem dnevnem vnosu mineralov za gradnjo in obnovo kosti. Njihova ključna biološka prednost pa ni izključno v sami visoki količinski vsebnosti v posameznem živilu, temveč predvsem v njihovi izjemno dobri biološki razpoložljivosti. Človeško črevesje lahko namreč iz kakovostnih mlečnih izdelkov izjemno učinkovito posrka vsa prisotna hranila.
- Zreli in trdi siri: Pristni parmezan, starani ementalec, gavda in drugi zorjeni trdi siri so absolutni in neizpodbitni zmagovalci v tej prehranski kategoriji. Že skromnih 100 gramov originalnega parmezana lahko v sebi skriva več kot neverjetnih 1100 miligramov kalcija, kar samo po sebi že v celoti pokrije celotno predpisano dnevno potrebo odrasle osebe. Poleg tega imajo starani siri to čudovito lastnost, da med samim procesom dolgoletnega zorenja izgubijo skoraj vso laktozo, zaradi česar so prebavljivi tudi za številne ljudi z blažjimi intolerancami na mlečni sladkor.
- Navadni jogurt, skyr in kefir: To predstavlja naravnost fantastično izbiro za hranljiv jutranji zajtrk ali lahko popoldansko malico. Ena standardna skodelica (okoli 250 gramov) navadnega, polnomastnega jogurta našemu telesu prinese zavidljivih 300 do 400 miligramov. Poleg tega tekoči fermentirani mlečni izdelki v sebi nosijo še žive kulture in koristne probiotike, ki znanstveno dokazano izboljšujejo lokalno zdravje črevesne flore in s tem tudi posredno pomagajo pri dosti boljši in hitrejši absorpciji vseh ostalih zaužitih mikrohranil.
- Sveže kravje in kozje mleko: Tradicionalni velik kozarec polnomastnega mleka (2,5 decilitra) v povprečju zagotovi našemu sistemu približno 300 miligramov tega minerala. Kozje mleko pa je po drugi strani za nekatere ljudi z občutljivimi prebavili dokazano precej lažje prebavljivo, medtem ko ob tem ohranja praktično identičen ali v določenih pogledih celo nekoliko izboljšan in bolj uravnotežen mineralni profil.
Rastlinski viri za vegane in osebe s prehranskimi omejitvami
V splošni populaciji je še vedno močno zakoreninjeno povsem zmotno prepričanje, da brez rednega uživanja mlečnih izdelkov človek preprosto ne more zgraditi močnih kosti ali ohranjati močnih zob. Rastlinski svet okoli nas je v resnici neverjetno bogat z minerali, vendar pa je pri izbiri in pripravi teh rastlinskih virov potrebno skrbno in premišljeno upoštevati naravno prisotnost določenih antinutrientov oziroma zaščitnih snovi rastlin, ki lahko v našem črevesju delno zavirajo optimalno absorpcijo.
- Zelena listnata zelenjava: Kodrolistni ohrovt, klasični brokoli, brstični ohrovt in kitajsko zelje so izjemni in prepogosto povsem podcenjeni viri. Stopnja absorpcije iz tovrstne zelenjave je namreč zaradi specifične sestave precej visoka, v strogo laboratorijskih merjenjih občasno celo višja kot tista iz kravjega mleka, saj našteta zelena živila naravno vsebujejo zelo malo oksalatov, ki bi motili proces prebave.
- Tofu in tempeh: Tradicionalni sojini izdelki so odličen vir beljakovin in mineralov. Posebej je treba izpostaviti čvrsti tofu. Če je ta namreč v procesu izdelave pripravljen oziroma koaguliran s pomočjo kalcijevega sulfata (ta izjemno pomemben podatek mora biti vedno jasno in čitljivo naveden v deklaraciji na embalaži), je lahko prav zares fantastičen vir. Polovica skodelice takšnega tofuja brez težav zagotovi tudi več kot tretjino vseh naših dnevnih potreb.
- Mandlji, chia semena in sezam: Naravni mandlji so med vsemi priljubljenimi oreščki daleč najbogatejši z iskanim mineralom. Prav tako so drobna chia semena, neoluščen sezam, tahini (sezamova pasta) in domači mak prave majhne, a izjemno močne zakladnice zdravja. Samo dve jedilni žlici chia semen denimo ponujata znaten delež dnevnega vnosa, obogatena pa sta še z nadvse koristnimi rastlinskimi omega-3 maščobnimi kislinami in balastnimi snovmi.
Morska hrana in ribe z drobnimi kostmi
Za vse ljubitelje kakovostne morske hrane in mediteranske diete pa k sreči obstaja še ena izjemno ugodna in v sodobni zahodni prehrani prepogosto po krivici spregledana kategorija živil. Ribe, ki jih po naravni poti uživamo v celoti, torej skupaj z njihovimi drobnimi, med termično obdelavo zmehčanimi kostmi, prinašajo našemu telesu neverjetno dvojno korist, saj same kosti rib predstavljajo najbolj naraven, popoln biološki depo esencialnih mineralov.
- Cele sardine v konzervi: To je v očeh mnogih nutricionistov verjetno ena najbolj zdravih, cenovno dostopnih in ekološko trajnostnih izbir nasploh. Poleg tega, da so zaradi prisotnosti mehkih kosti izjemno, neverjetno bogate s kalcijem (ena standardna pločevinka s težo okoli 100 gramov zagotovi celo več kot 350 miligramov minerala), v naši prehrani hkrati zagotavljajo tudi prepotrebne velike količine naravnega vitamina D in visokokakovostnih omega-3 maščobnih kislin, ki skupaj proaktivno in učinkovito zmanjšujejo kronična vnetja v celotnem telesu.
- Divji losos iz konzerve z vključenimi kostmi: Na zelo podoben način kot pri sardinah, tudi pri divjem lososu, ki je konzerviran skupaj s kožo in mehkimi, krhkimi kostmi, uživanje celotne vsebine močno, večkratno dvigne mineralno hranilno vrednost samega obroka, hkrati pa zagotavlja vrhunske beljakovine in astaksantin, močan antioksidant.
Ključni dejavniki, ki vplivajo na uspešno absorpcijo v prebavnem traktu
Ko razpravljamo o prehrani in vnosu mineralov, zares ni pomembno zgolj to, koliko surovih hranil ali miligramov zapišemo na papir in dejansko damo v svoja usta, ampak predvsem in izključno to, koliko jih naše zapleteno telo skozi prebavni trakt dejansko uspešno vsrka v krvni obtok in trajno uporabi za obnovo tkiv. Absorpcija je zelo kompleksen biološki in kemični proces, ki je vsakodnevno močno odvisen od številnih zunanjih in notranjih dejavnikov – tako od pospeševalcev prebave kot tudi od tistih znanih prehranskih zaviralcev, ki se pogosto skrivajo v naši hrani.
Daleč največji glavni zaveznik, dirigent in popolnoma nepogrešljiv partner pri varnem prenosu minerala iz našega želodca in črevesja v krvni obtok je vitamin D. Če v telesu ni ustrezne in zadostne ravni aktivnega vitamina D v krvi (kar je v zimskih mesecih velika težava večine populacije), naše telo preprosto ni fiziološko sposobno izkoristiti vnesenega kalcija, ne glede na to, koliko kilogramov odličnega sira ali zdravega zelenega ohrovta pojeste v enem dnevu. Drugi izjemno pomembni igralci v tem kompleksnem procesu so zadostna prisotnost klorovodikove želodčne kisline, ki močno pomaga pri kemičnem raztapljanju čvrstih mineralov, magnezij, ki skrbi za ravnovesje, ter seveda že prej omenjeni dragoceni vitamin K2, ki v našem krvnem obtoku ves čas deluje kot nekakšen natančen prometni policist in vse vsrkane minerale neposredno preusmerja stran od ožilja direktno in varno nazaj v naš obsežen kostni matriks.
Povsem na drugi strani prebavne enačbe pa naravno v naši pretežno rastlinski prehrani obstajajo tudi določene obrambne snovi, ki nase trdno, skoraj magnetno vežejo prisotne minerale in jim s tem fizično preprečijo, da bi sploh prešli skozi črevesno steno in vstopili v naše telo. To so predvsem prehranski oksalati, zelo specifične spojine, ki se v precej velikih količinah naravno nahajajo v zdravi špinači, zeleni blitvi in rdeči rabarbari, ter fitati (ali fitinska kislina), ki jo redno najdemo v zunanjem ovoju polnozrnatih žit, v stročnicah, fižolu in nekaterih surovih oreščkih. Vendar pa to dejstvo nikakor ne pomeni, da bi se morali tem naštetim živilom od zdaj naprej strogo izogibati, saj so za naš celostni razvoj in zdravje izjemno zdrava in nujno potrebna. Skrivnost in rešitev celotne situacije tiči zgolj v stari, tradicionalni in pravilni kulinarični pripravi – dolgotrajno namakanje surovih stročnic in žit čez noč, kratko prekuhavanje oziroma blanširanje surove špinače in blitve ter predvsem uživanje zelo pestre in vsakodnevno raznolike prehrane v celoti zagotavljajo, da tisti manjši negativen vpliv prisotnih antinutrientov prav nikoli ne more resno ogroziti ali zdesetkati naših nujnih mineralnih zalog.
Pogosta vprašanja in odgovori (FAQ)
Ali lahko samo s preobilno in bogato hrano v telo vnesem preveč kalcija in si s tem resno zdravstveno škodujem?
Fiziološko in biološko je izjemno, skorajda nemogoče in zelo malo verjetno, da bi posameznik zgolj z vsakodnevnim uživanjem običajne naravne hrane sploh uspel preseči tisto varno in uradno določeno zgornjo mejo (ki za odrasle pretežno znaša visoko okoli 2500 miligramov na dan). Človeško telo ima namreč v tisočletjih evolucije zelo natančno vgrajene stroge regulativne mehanizme; ko naše zdravo črevesje pravočasno zazna, da je mineralnih zalog v krvnem obtoku popolnoma dovolj, se sama stopnja in hitrost nadaljnje absorpcije iz zaužite hrane popolnoma samodejno zmanjša oziroma bistveno upočasni. Zdravstvene težave, ledvični kamni in nevarni presežki se v sodobni medicini skoraj izključno in redno pojavljajo samo ob jemanju močno koncentriranih in sintetičnih prehranskih dopolnil.
Ali Popajeva priljubljena špinača res predstavlja daleč najboljši rastlinski vir za gradnjo in zaščito kosti?
Čeprav surova in kuhana špinača izključno na papirju v prehranskih tabelah resnično vsebuje zelo veliko število miligramov tega iskanega minerala na sto gramov živila, pa v človeškem telesu nikakor in zares ni najboljši in najbolj izkoristljiv vir. Špinača namreč poleg mineralov vsebuje tudi zelo visoke in močne ravni naravne oksalne kisline (oksalatov), ki v našem črevesju nase izjemno močno kemično veže sam kalcij in mu tako popolnoma preprečuje njegovo prosto absorpcijo skozi stene črevesja. Dejanske študije kažejo, da iz ene velike porcije špinače naše telo dejansko vsrka in uporabi le bornih 5 odstotkov vsega prisotnega minerala, medtem ko ga iz kodrolistnega ohrovta ali kuhanega brokolija (kjer oksalatov praktično ni) lahko hkrati vsrka celo več kot odličnih 50 odstotkov celotne vrednosti.
Kako redno in vsakodnevno pitje kave ter močnih pravih čajev resnično vpliva na moje kosti?
Splošno znano in potrjeno dejstvo je, da lahko izjemno visok in pretiran vnos čistega kofeina resnično zelo blago poveča pospešeno izločanje mineralov iz našega telesa, predvsem skozi povečan pretok urina. Vendar pa dolgoročne in obsežne študije trdno kažejo, da tisto običajno, zmerno pitje kave (kar v praksi pomeni na primer od dve do tri skodelice povprečno močne kave na dan) še ne predstavlja prav nobenega resnega ali merljivega tveganja za zmanjšano zdravje oziroma gostoto kosti, še posebej pa ne, če je v vaši siceršnji vsakodnevni prehrani resnično dovolj vseh ustreznih in potrebnih makro in mikro hranil. Strokovnjaki radi ponazorijo, da že ena sama mala žlica pravega mleka, ki jo morda zjutraj dodate v svoji kavi, popolnoma in celo z debelim presežkom v celoti nadomesti in pokrije vso tisto minimalno izgubo minerala, ki jo povzroči sam diuretični učinek kofeina iz te skodelice kave.
Ali so moderno in procesirano obogatena živila enako koristna in dobra kot prvinski, naravni viri?
Številni industrijski in popularni rastlinski napitki (kot so danes zelo razširjeno mandljevo, ovseno ali okusno sojino mleko) ter nekateri predelani pomarančni sokovi so v tovarnah pogosto posebej in umetno obogateni z izdatno dodanim anorganskim kalcijem (največkrat v obliki karbonata ali fosfata). Čeprav so ti priročni izdelki resnično lahko precej koristni pri preprostem vsakodnevnem doseganju zahtevanega in priporočenega dnevnega vnosa pri strogih veganih, gre tukaj v biološkem smislu pretežno in vseeno še vedno zgolj za obliko, ki se po svoji notranji strukturi neusmiljeno nagiba precej bližje farmacevtskim prehranskim dopolnilom kot pa pravi izvorni matriki surovega živila. Pri vsakodnevni uporabi teh specifičnih rastlinskih napitkov pa je pri potrošnikih izjemno in kritično pomembno to, da točno to določeno embalažo tik pred vsako neposredno uporabo in natakanjem v kozarec izjemno dobro in močno pretresemo. Ker dodani in pretežki minerali med skladiščenjem niso naravno in trajno vezani na homogeno tekočino tako kot pri pravem kravjem mleku, se ti tekom nekaj ur na polici hitro in zanesljivo v velikih količinah posedejo in naberejo povsem na dno samega tetrapaka.
Dnevne potrebe glede na starostno obdobje in življenjski slog
Poglobljeno in realno razumevanje dejstva, koliko točno tega nepogrešljivega, trdnega elementa dejansko naše telo potrebuje in zahteva v povsem različnih in dinamičnih obdobjih dolgega življenja, je absolutni ključ in skrivnost do proaktivnega ter predvsem dolgoročnega ohranjanja trdnega okostja in stabilnega zdravja nasploh. Prehranske in fiziološke potrebe vsakega človeškega telesa pa na srečo ali žalost niso povsem statične številke iz učbenikov in se zato skozi tekoča desetletja staranja ter še posebej močno ob nastopu določenih specifičnih fizioloških stanj vedno bistveno, hitro in izrazito spreminjajo. Za povprečne in zdrave odrasle osebe v najdaljšem obdobju, to je nekje med njihovim 19. in prelomnim 50. letom starosti, svetovni zdravstveni strokovnjaki trdno priporočajo skupen dnevni vnos okoli okroglih 1000 miligramov. To številko se v praksi zelo zlahka in brez nepotrebnega obremenjevanja redno in okusno doseže že z raznolikimi, premišljenimi in rednimi dnevnimi obroki brez vsakršnega stresa in tablet.
Povsem drugačna in mnogo resnejša pa je seveda slika pri hitro rastočih otrocih in dinamičnih mladostnikih, ki se nahajajo v izjemno pomembnem obdobju močno pospešene kostne in višinske rasti. Zlasti v tistih kritičnih letih med dopolnjenim 9. in dokončnim 18. letom starosti, so njihove biološke potrebe po nenehnem vgrajevanju novih surovin v hitro rastoče okostje precej višje od odraslih in tako po uradnih tabelah dosežejo najvišjo točko kar visokih 1300 miligramov vsak dan. To najstniško desetletje velja v očeh celotne medicinske stroke za daleč najbolj pomembno in kritično obdobje rasti, saj človek izključno v teh prelomnih letih dejansko in zares zgradi in za vedno zaklene svojo največjo maksimalno kostno maso (tako imenovano kostno gostoto). Ta maksimalna dosežena debelina kosti kasneje služi celotnemu telesu kot neke vrste ogromen in zanesljiv bančni depozit ali zlata rezerva za absolutno vsa nadaljnja desetletja njihovega življenja. Če v tem bežnem času odraščanja dnevni vnos mineralov prek otrokove in najstnikove hrane ni bil ves čas redno visok in popolnoma ustrezen, se drastično, eksponentno in skoraj nepopravljivo poveča tiha nevarnost in tveganje za mnogo kasnejši razvoj uničujoče osteoporoze v jeseni življenja, povsem ne glede na vsa zdravila in stroge kasnejše reševalne ukrepe, ki bi jih posameznik začel izvajati šele v starosti.
Zelo podobno povišane in visoke pa so po drugi strani znova tudi telesne potrebe predvsem pri starejših ženskah po nastopu menopavze ter seveda tudi pri moških, ki uspešno prestopijo prag in postanejo starejši od častitljivih 70 let. V tem zrelem življenjskem obdobju se vsakodnevno in uradno znova priporoča precej višji vnos najmanj 1200 miligramov na dan. Zaradi neizogibnega in naravnega padca ravni ključnega hormona estrogena v telesu pri starejših ženskah ter tudi povsem naravnega fiziološkega staranja celotnega prebavnega trakta pri obeh spolih, se namreč v organizmu avtomatsko močno poveča tiha in nezadržna razgradnja do takrat zgrajenega kostnega tkiva, hkrati in na žalost pa se ravno takrat sočasno zelo in strmo zmanjša oziroma močno upade tista ključna učinkovitost uspešne črevesne absorpcije mineralov iz same hrane. Zelo zanimivo in skorajda čudežno pa je ob vsem tem še eno biološko dejstvo, da zdrave nosečnice in mlade doječe matere (kljub temu, da dobesedno gradijo novo okostje svojega ploda) pravzaprav nimajo nujno povišanih in izrednih dietetičnih potreb v miligramih na papirju glede na priporočila za svojo siceršnjo starostno skupino. Celotno žensko telo in predvsem njihov prebavni trakt se namreč v tem resnično čudovitem in občutljivem obdobju devetih mesecev nosečnosti zelo izjemno biološko prilagodi nastali situaciji in na povsem naraven, hormonsko voden način izjemno drastično poveča vso svojo naravno zmožnost črpanja in vsrkavanja hranil iz vsakodnevne, preproste hrane. Celosten in premišljen pristop ter vztrajnost k modri izbiri domačega jedilnika zato prav ob vsakem pomembnem življenjskem mejniku in dekadi odločno ostaja absolutno najboljša, najcenejša in daleč najbolj varna investicija v dolgoživost, nesluteno vitalnost ter tisto resnično in močno oporo celotnemu našemu telesu in zdravju.
